Vabilce...

Še eno vabilce (zaenkrat je to moja edina štempiljka iz spletne trgovinice Mavelu.com, kar se bo prej ali slej spremenilo :)). Na žalost mi je uspelo poslikati samo enega, ki je ostal za vzorec, ostali kupček pa mi je medtem že pobegnil :) Pošiljam jo na izziv.

Meni je kombinacija zelene in vijolične barve zelooo všeč in gotovo ni bilo zadnjič :)

Hvala za obisk in lep ustvarjalni pozdravček...

Blago...

Že malce starejša (lanska) voščilnica, ki bo letos dobila oz. že dobiva novejše in lepše sorodnice. Ker pa na Papirnatih trenutkih za izziv potrebujejo koščke blaga, jo dostavljam kar tja :).

 

 Smrečica iz blaga, ki v živo izgleda bolje :))

 

Lp

 

In drugič...

Še ena, ki roma v Papiart :) Tele mini tini zvezdice so prispele v paketu z naročenim iz trgovine Mavelu. Sicer so bile priložene kot darilo, ampak upam, da vseeno velja, kajti jaz sem nad njimi navdušena :)

 

Slika je slabše kvalitete, ker ima fotoaparat malce tehničnih težav :)

 

Lp

3 v 1...Prvič.

Čisto na kratko, ker mi že rahlo primanjkuje časa :)...To voščilnico prijavljam na blog hop izziv k Simko. Na njej pa se bohotijo moje najljubše polperlice iz trgovinice Mavelu.com.

 

Modro - praznična voščilnica...

Lp...

Sivkasta rozika...

Tokrat mi je voščilnico uspelo dokončati celo kmalu po začetku izziva (le na objavo je morala revica čakati)  in to predvsem na račun barv. Roza sicer v mojem vsakdanjem življenju ne igra pomembne vloge, jo pa zato veliko intenzivnejše pri ustvarjanju. V mojih zalogah je rozike vedno več kot dovolj, priznam, delam krivico drugim barvam :)) Ravno se razgledujem po mojem ustvarjalnem kotičku in ugotavljam, da je povsod vse roza :)...Tole sivksto roziko prijavljam na 69.izziv CRAFT-alnice in jo postavljam vam na ogled.

Brez senčenja in pisanih vzorcev ...

 

...le roza in siva ter malce pritihotapljene bele.

 

Idej je bilo sicer še nekaj, a sem po zadnjem prilepljenem metuljčku ugotovila,

da mi je všeč točno taka kot je:)

 

Hvala za obisk pa lep pozdrav;)

Rožice, rožce...

Naj bodo rožice, so rekli :)Pa naj bodo! Z veseljem se jih lotim...ker jih preprosto obožujem, v vseh oblikah in barvah:) Tokrat sem se voščilnice lotila na način manj je več in poskušala uporabiti kar najmanj materialov.  In zaradi rožic, jo pošiljam k Aleksandri.

Od daleč...

 

...in blizu :)

 

Lep pozdravček!

Še ena oranžka...

Tole vabilce je nastalo samo zaradi štampiljkice iz Mavelu.com in izziva, ki je postavljen. Meni je zeloo všeč in komaj čakam, da dobi svoje klone in najde pravega lastnika :).

 

 

 Pa lep pozdravček do prihodnjič :)

Okroglooo....

Spet lovim zadnji vlak :)...čeprav delam božično-novoletne voščilnice že od začetka meseca (bi jih z veseljem delala čez celo leto, pa me doma že sedaj malce postrani gledajo :)), nikakor nobena ni hotela na izziv :)...Letos sem se lotila majčkeno drugačnih in z vsako, ki je končana, mi postajajo bolj všeč....Tale je ena prvih in ima sem in tja še kakšno pomankljivost, a sem ji dala priložnost da zasije in si izbori svojih pet minut slave:)... zato prijavljam na 68. izziv Craft-alnice :)...

 

Tale je posebna tudi zato, ker bo našla mesto na novoletni jelki, ostale pa imajo namesto trakca ljubko pentljico.

 

Lep ustvarjalni pozdravček do prihodnjič...kdo ve, morda že danes, če mi uspe še kakšno prepričati v nastop na izzivu:)

Moja oranžka...

Danes sem brskala po moji škatli z zalogo....vsebina v njej se redno menja, le ena voščilnica kar čepi in se skrije, ko še škatla odpre...no, pravzaprav jo skrijem jaz:) Namreč, kljub temu, da je nastala že pred časom, se nikakor ne morem ločiti od nje. Očitno je namenjena nekomu posebnemu in ko bo našla pot iz zaloge, primejduš, da bom naredila še eno čisto enako :) Tale oranžna barva in črne rožice so našle prostor pri meni in mi dajejo navdih vedno ko jih pogledam...

 

 

Bodite v cvetju in imejte se radi :)

 

P.S. : Medtem, ko so se sličice nalagale na blogec, je tale moja oranžka švignila nazaj v škatlo in se skrila v najtemnejši kot...Psssst, pa ne povejte nikomur :))

Jesenske cvetlice...

V tej jesenski soboti, ko oblaki vztrajno skrivajo sonce in zrak prijetno hladi lica, sta v moji mali sobici nastali ti dve voščilnici, ki prav nič vesta o jeseni :)...pa sta mi vseeno všeč. Če jih ni zunaj pa naj bodo rožice vsaj na papirju...

 Oranžna...

 

 

 ...in modra.

 

 

Hvala za obisk in lep jesenski pozdravček do prihodnjič:)...

Preprosto - lepo...

 

Prav imate, da te blog zasvoji :)...mene sicer moj še ni, so me pa vsi ostali. Jooooj kakšni čudoviti izdelki se potikajo po vaših straneh. Priznam, grize me zavist :). Rožice, najboljlepši papirčki, supersrčkane štampiljke, izrezki...Vse bi imela :) Se tolažim, da ko bom velika, bom imela vse. Na žalost izredni študij ne gre skupaj z ustvarjanjem, sploh, če ostaneš brez dela :)...Tako da me ustvarjalne trgovinice zadnje čase ne vidijo prav veliko (šment, kako jih pogrešam) in sem prisiljena porabljati zaloge. Je pa tudi to za nekaj dobro, vsaj porabiš stvari, na katere si že zdavnaj pozabil :)
Na takle deževen dan imam čas brskati po vaših blogcih in moram vsem, res čisto vsem, ploskati za vaše zamisli - super ste :)...Me vsake toliko časa spreleti misel, kaj za vraga sploh počnem tu :) Bo potrebno izboljšati izdelke, da se bodo lahko kosali z vašimi :)...

Za konec pa še dva izmed mojih ljubših izdelkov. Sta preprosta, nič kaj zelo posebnega, ampak sem navdušena nad njima, tista, ki jih je prejela, pa še bolj...in to je bistvo mojega ustvarjanja. Izpolniti željo in narisati nasmeh:)



Lep pozdravček vsem in hvala za obisk ;)

Zgodba o...

Tokrat nekaj drugačnega. Tale zgodbica je že pred časom nastala pod taktirko mojih misli. Napisana je bila za nek natečaj, katerega glavna nit so bile ženske, ki spreminjajo življenja. Danes sem jo našla med ˝pospravljanjem˝ računalnika in če je bila na natečaju, zakaj ne bi bila še na mojem blogcu :) Pa prijetno branje vam želim.

 

Pokončna in z dvignjeno glavo stopa v svet. Vsak dan znova in znova. Od trenutka, ko jo jutro pošlje na pot življenja, do trenutka, ko jo noč zaziba v spanec.
Ona nikoli ne kloni. Ne zato, ker bi ji bilo vedno prelepo za to, zato, ker preprosto ne zna. Ne ve, kaj pomeni kloniti. Ker se vedno pobere še preden pade na trdna tla. Ker nima časa, da bi razmišljala o porazu. Ve, da čas nikoli ne čaka in ve, da bi z vsakim pogledom v tla morda zamudila enega od čudovitih trenutkov življenja. Zato so njene oči vedno usmerjene naprej in v nebo, ker le tako lahko sledi sanjam.
Svet drži v svojih rokah. Z največjo nežnostjo in hkrati z vso svojo močjo. Ne spusti ga niti za hip. Vrti ga tako neslišno, da za to ne ve nihče. Pa ga vrti. Tako kot ona želi. Z najtrdnejšo zavzetostjo ustvarja trenutke, zaradi katerih ljudje ob njej vedo, kaj pomeni sreča. In če so srečni drugi, je srečna tudi sama. Morda res nihče ne ve, da je za te trenutke kriva prav ona. A verjemite, da je. Tega ne obeša na veliki zvon in zase ne želi hvalnic, niti materialnih priznanj…dovolj ji je nasmeh bližnjega. Popolnoma dovolj. In prav vsak ji daje moč in pogum, da nadaljuje…da znova in znova vrti svet.
Vedno ve, kam naprej. Pozna vse poti, vse bližnjice. Na vsakem križišču ve v katero smer. Le vprašaj jo, z veseljem ti pove. Nikoli se ne izgubi. Niti takrat, ko se znajde na poti, po kateri še ni hodila. Kajti zanjo ni napačnih poti. Po vsaki zna priti do pravega cilja. In na vsaki zajame vsak delček zraka, zapomni si vsak trenutek in pusti, da jo vsak korak še bolj utrdi.
Ko se življenje obrne proti njej, se ona še z večjo močjo, še z večjo odločnostjo in večjim pogumom postavi v bran. Bori se do konca. Vedno. Nikoli ne odneha. In nikoli ne izgubi. Čeprav drugi morda vidijo njen poraz. A ona nanj ne gleda tako. Ker vsakemu porazu dovoli, da jo uči. In če jo nauči, je zmaga njena.
Ko ji pred noge vržeš poleno, stopi čezenj in nadaljuje pot.
Ko zunaj dežuje, v svojih očeh nosi najsvetlejše sonce.
Ko je mraz, s svojo neverjetno toplino ogreje srca vseh okoli sebe.
Ko ji gre na jok, solze premaga z nasmehom. Kajti ona nikoli ne joče, ko ji je hudo. Ne pred drugimi. Joče, ko je sama. Ker ne želi, da kdorkoli vidi njeno bolečino. To je njen bol, to so njene zgodbe. Zanje ve le ona. In želi, da ostane tako.
A tu pa tam potoči solzo. Tisto iskrivo solzo, ki v svojem kristalnem lesku skriva najdragocenejše trenutke. Te solze z veseljem deli s svetom.
Njeno življenje je rdeča preproga v soju žarometov. A po njej ne hodi sama. Pusti, da v blišču uživajo tisti, ki jih ima rada. Ona nekje v ozadju z nasmehom opazuje njihovo srečo. In popolnoma nič jim ne zavida. Kajti z največjo radostjo sedež v prvi vrsti odstopi drugemu. Ne potrebuje ga. Ona se ne hrani s svojim zmagoslavjem. Ona živi od sreče ljudi ob njej.
To je zgodba o tisti ženski, ki v najtežjih trenutkih poganja življenje. In tega ne počne tako, da bi dvigovala prah. To počne z največjo skrivnostnostjo. Kot zna le ona.
To je zgodba o najboljši ženi in materi, o Prijateljici z veliko začetnico. O tisti ženski, ki da kar ima, o tisti, ki je druge postavila pred sebe, a vseeno žari od sreče. Ker počne tisto, kar želi, ker sanja in ker ljubi. O tisti, ki je že dolgo nazaj ugotovila, da je nasmeh, ki ga prejme v zahvalo, najlepše darilo, ki ga lahko dobi. In zato vsako jutro vstane z nasmehom, čeprav ve, da bo morda težko. In zato vsak dan zaključi z mislijo, da ji je zopet uspelo – obrisati solze in narisati smeh.
Jo poznaš?.... ©