Tokrat nekaj drugačnega. Tale zgodbica je že pred časom nastala pod taktirko mojih misli. Napisana je bila za nek natečaj, katerega glavna nit so bile ženske, ki spreminjajo življenja. Danes sem jo našla med ˝pospravljanjem˝ računalnika in če je bila na natečaju, zakaj ne bi bila še na mojem blogcu :) Pa prijetno branje vam želim.
Pokončna in z dvignjeno glavo stopa v svet. Vsak dan znova in znova. Od trenutka, ko jo jutro pošlje na pot življenja, do trenutka, ko jo noč zaziba v spanec.
Ona nikoli ne kloni. Ne zato, ker bi ji bilo vedno prelepo za to, zato, ker preprosto ne zna. Ne ve, kaj pomeni kloniti. Ker se vedno pobere še preden pade na trdna tla. Ker nima časa, da bi razmišljala o porazu. Ve, da čas nikoli ne čaka in ve, da bi z vsakim pogledom v tla morda zamudila enega od čudovitih trenutkov življenja. Zato so njene oči vedno usmerjene naprej in v nebo, ker le tako lahko sledi sanjam.
Svet drži v svojih rokah. Z največjo nežnostjo in hkrati z vso svojo močjo. Ne spusti ga niti za hip. Vrti ga tako neslišno, da za to ne ve nihče. Pa ga vrti. Tako kot ona želi. Z najtrdnejšo zavzetostjo ustvarja trenutke, zaradi katerih ljudje ob njej vedo, kaj pomeni sreča. In če so srečni drugi, je srečna tudi sama. Morda res nihče ne ve, da je za te trenutke kriva prav ona. A verjemite, da je. Tega ne obeša na veliki zvon in zase ne želi hvalnic, niti materialnih priznanj…dovolj ji je nasmeh bližnjega. Popolnoma dovolj. In prav vsak ji daje moč in pogum, da nadaljuje…da znova in znova vrti svet.
Vedno ve, kam naprej. Pozna vse poti, vse bližnjice. Na vsakem križišču ve v katero smer. Le vprašaj jo, z veseljem ti pove. Nikoli se ne izgubi. Niti takrat, ko se znajde na poti, po kateri še ni hodila. Kajti zanjo ni napačnih poti. Po vsaki zna priti do pravega cilja. In na vsaki zajame vsak delček zraka, zapomni si vsak trenutek in pusti, da jo vsak korak še bolj utrdi.
Ko se življenje obrne proti njej, se ona še z večjo močjo, še z večjo odločnostjo in večjim pogumom postavi v bran. Bori se do konca. Vedno. Nikoli ne odneha. In nikoli ne izgubi. Čeprav drugi morda vidijo njen poraz. A ona nanj ne gleda tako. Ker vsakemu porazu dovoli, da jo uči. In če jo nauči, je zmaga njena.
Ko ji pred noge vržeš poleno, stopi čezenj in nadaljuje pot.
Ko zunaj dežuje, v svojih očeh nosi najsvetlejše sonce.
Ko je mraz, s svojo neverjetno toplino ogreje srca vseh okoli sebe.
Ko ji gre na jok, solze premaga z nasmehom. Kajti ona nikoli ne joče, ko ji je hudo. Ne pred drugimi. Joče, ko je sama. Ker ne želi, da kdorkoli vidi njeno bolečino. To je njen bol, to so njene zgodbe. Zanje ve le ona. In želi, da ostane tako.
A tu pa tam potoči solzo. Tisto iskrivo solzo, ki v svojem kristalnem lesku skriva najdragocenejše trenutke. Te solze z veseljem deli s svetom.
Njeno življenje je rdeča preproga v soju žarometov. A po njej ne hodi sama. Pusti, da v blišču uživajo tisti, ki jih ima rada. Ona nekje v ozadju z nasmehom opazuje njihovo srečo. In popolnoma nič jim ne zavida. Kajti z največjo radostjo sedež v prvi vrsti odstopi drugemu. Ne potrebuje ga. Ona se ne hrani s svojim zmagoslavjem. Ona živi od sreče ljudi ob njej.
To je zgodba o tisti ženski, ki v najtežjih trenutkih poganja življenje. In tega ne počne tako, da bi dvigovala prah. To počne z največjo skrivnostnostjo. Kot zna le ona.
To je zgodba o najboljši ženi in materi, o Prijateljici z veliko začetnico. O tisti ženski, ki da kar ima, o tisti, ki je druge postavila pred sebe, a vseeno žari od sreče. Ker počne tisto, kar želi, ker sanja in ker ljubi. O tisti, ki je že dolgo nazaj ugotovila, da je nasmeh, ki ga prejme v zahvalo, najlepše darilo, ki ga lahko dobi. In zato vsako jutro vstane z nasmehom, čeprav ve, da bo morda težko. In zato vsak dan zaključi z mislijo, da ji je zopet uspelo – obrisati solze in narisati smeh.
Jo poznaš?....
©
